Celostna pomoč partnerju / skrbniku je enako pomembna, kot celostna pomoč / obravnava pacienta. O celostni obravnavi se v zdravstvu sicer veliko govori, vendar je na podlagi meni znanih dejstev, ta beseda v strokovnih krogih zlorabljena.
Ko sva se podala na pot raziskovanja, kako si omogočiti celostno obravnavo, sva zelo pogrešala aktivno vlogo društva. Društvo bi moralo ščititi bolnike in jim pomagati, da od zdravstvenega sistema dobijo to kar jim pripada. Pomagati bolnikom in partnerjem / skrbnikom, da z ugodnostmi preizkušajo metode, ki lahko prinašajo rezultate, čeprav le te niso priznane v uradnem zdravstvu. Sama sva dosegla marsikaj s takimi metodami, sva pa za to imela znanje in voljo. Tega bolnikom in partnerjem / skrbnikom marsikdaj primanjkuje.
Naju osebno moti tudi izraz skrbnik. Že beseda sama napeljuje na občutek brezizhodnosti. Beseda skrbnik se običajno uporablja kadar je nekomu odvzeta opravilna sposobnost. Postavlja me v vlogo negovalca in mojega moža v podrejeno vlogo človeka, ki potrebuje skrb, nego (opravilno nesposoben). Tukaj gre bolj za partnerski odnos, kjer vsakdo prispeva svoje. Bližje mi je izraz spremljevalka / spremljevalec. Sama sem v tem odnosu dobila zelo veliko. Miro mi je na praktičnih primerih dokazal, da živi za danes, se veseli današnjega trenutka in da si postavlja kratkoročne cilje, ki so realno dosegljivi. Takšno razmišljanje je bilo že včasih del moje filozofije, ki se je ob slabih novicah razblinila kot milni mehurček. Miro me uči, da to razmišljanje pričnem čutiti s srcem. Kako smo močni pri zavedanju minljivosti in zavedanju sreče v tem trenutku, se zavemo šele takrat, ko se srečamo z ovirami. Tukaj je Miro korak pred menoj, kar mi daje še dodatno moč, ko vidim da je sposoben iz vsakega trenutka potegniti nekaj dobrega in novo energijo.
