Kolesarjenje

Vsaj 2x tedensko

0
640

Leta 2016 so se prvič pojavile večje težave pri vožnji.

Ko so oči zagledale vzpetino so se noge ustavile. Po vožnji s tandemom so se mi vrnili občutki in so težave skoraj izginile približno za eno leto.

 

Leta 2017 so padci postali pogostejši in po testiranju sem se odločil za kolo na elektro pogon. Vožnja je postala lahkotna in sproščujoča. Težave pri vstavljanju in zaviranju so ostale in se stopnjevale.

Toga pomožna kolešćka

Leta 2018 so mi po naročilu  izdelali “fiksna pomožna koleščka”, kar je imelo za posledico, popolno odpoved kolesarskih veščin. S tem so se popolnoma spremenile fizikalne lastnosti kolesa. Le redki zdravi posamezniki so bili sposobni normalno peljati tako kolo. Moral bi se naučiti popolnoma nove tehnike upravljanja s kolesom, kar pa je v mojem stanju skoraj misija nemogoče.

 

Se ne da” mi za enkrat še ni preprečilo dejavnosti. Zadnja izboljšava november 2018 se je izkazala za praviilno. Pomožna koleščka so “fiksna samo pri zaviranju in izpeljevanju. Med vžnjo se kolo obnaša kot, da bi bil brez pomožnih koleščkov. Po testu je videti, da bom lahko s spremstvom ponovno kolesaril.

HVALA, HVALA, HVALA vsem, ki ste mi pomagali pri dosegi tega cilja.

 

 

ZA VARNOST: uporabljam ščitnike za kolena, komolce, čelado in spremstvo ene osebe.

Kolesarjenje nama že dolga leta pomeni sprostitev, rekreacijo, druženje, način preživljanja prostega časa, spoznavanje novih krajev. Na kolesu je svet drugačen.

Parkinson naju je na področju  kolesarjenja  postavilo pred nov izziv. Še vseeno vztrajam. Kolesarjenje mi  pomeni trening mojega ravnotežja in vseh mišic, ki so pri tem udeležene. Se vedno je v njem tudi delček razvedrila, čeprav ne tako brezskrbnega kot nekoč.

Največ težav je pri štartu in sestopanju. Vsaka dodatna oprema na kolesu mi predstavlja problem. Klasično  krmilo je za moje razbolele mišice vratu prenizko. Spremenil sem naklon in zvišal krmilo,  znižal sedež, odstranil prtljažnik. Takšno kolo lažje obvladujem.  Možgani se počutijo utesnjene in nelagodno, kadar se peljem po ozki poti. Kljub dokaj dobri kondiciji so postali klanci »misija nemogoče«. Enostavno noge ne želijo poganjati.  Veliko je odvisno tudi od mojega »dobrega« ali »slabega« dneva. Vse to mi daje voljo, da še vedno zmorem, samo na svoj način in za mene na »pravi« dan.

Najini izleti so se skrajšali tako časovno, kot tudi po prevoženi razdalji. Izogibava se prometnim cestam, prilagajava štartno točko. Včasih sva štartala od doma (oz. mesta bivanja), danes se zapeljeva do določene točke in tam v radiju 10-20 km prevoziva zanimive lokacije. V veliko pomoč nama je prtljažnik za kolo na zadnji strani avtomobila. Brez večjega napora lahko en sam in v kratkem času natovori ali raztovori kolesa.

Na spletnih straneh sem našel informacijo, da bolnikom s Pakinsonovo boleznijo v tujini priporočajo kolo tandem (kolo za dva). Preko spleta sem poiskal za sebe ugodno kolo, ga posodobil in sedaj z ženo v domačem kraju nabirava izkušnje. Trening ravnotežja na tandemu je spret drugačen.