KOMUNIKACIJA – govor

0
97

Govor-komunikacija, logoped, Parkinson MSA

Pred cca enim letom so se začele hujše težave z govorom.

Prvo sem imel občutek, da dovolj jasno govorim, čeprav so me sogovorniki že opozarjali, da me težko razumejo.  S časoma sem se tudi sam začel zavedati, da vedno pogosteje  momljam.

Novo spoznanje me je jezilo saj sem moral včasih tudi po 5x ponoviti isto besedo. Kvaliteta pogovora se je bistveno poslabšana, kar najbolj občutiva z ženo. Razlika je ali govor uporabljaš za dajanje kratkih sporočil ali je to orodje za pogovor.

Upanje mi je dajalo dejstvo, da grem spomladi v SOČO. Tam sem bil že dvakrat pri logopedinji s katero sva delala na programu za Parkinson. Rezultati so bili zelo vzpodbudni. Računal sem tudi na fizioterapijo, delovno terapijo in psihologa.

Marca mi je »Corona obdobje«  podrl vse plane.

  • Pomlad je minila brez sprejema v SOČO
  • Odpoved Toplic Laško s gorenjskimi bolniki
  • Tri mesece brez masaže
  • Tri mesece brez vodene telovadbe
  • Omejitve gibanja
  • Prepoved obiska mojega drugega doma na otoku Krku

Omejitve so me obremenjevale tako fizično kot psihično. Moje stanje se je kar v nekaj pogledih v tem času poslabšalo.

V zadnjem času sem imel veliko sečo, da sem prišel do logopedinje po drugi poti. Zavzela se je za moje težave in mi praktično in teoretično svetovala kako naj ublažim deficit pri govoru. Dobil sem informacije o komunikatorju in čakam, da se sprovede postopek učenja in nabave.

Obdelala sva tudi področje prehrane, kako se prehranjevati na čim bolj varen način.  S seboj sem prinesel hrano in  dobil praktične napotke kako moram jesti,  da bom med prehranjevanjem, čim bolj varen.  V praksi sem že doživel kako pomembno je to. Konec lanskega leta sem se  skoraj zadušil – hrana se je zaletela. Samo prisebnost Mojce me je rešila.

Z logopedinjo sva se pogovorila kako naj pijem, ker je tudi pitje težava:

  • Ne paše mi piti,
  • Zaužita tekočina se mi dviguje
  • Tekočino težko pogoltnem

Velika težava je obnovitvena rehabilitacija. Odločnost, da bom delal na sebi ni dovolj. Občasno potrebujem osebno vodstvo. Pri fizioterapiji imam srečo, da si lahko privoščim osebnega trenerja. Dosegam neverjetne rezultate. Vkljub stalnim padcem in izgubi ravnotežja lahko po eni uri vaj stojim miže. Prepričan sem, da bi tudi na drugih področjih dosegal podobne rezultate v kolikor bi imel možnost do individualne terapije.

Zaključek je, da imam že  brez »korone« dovolj težav. Odredbe, predpisi in omejitve so  me  prikrajšale za tisto omejeno pomoč, katero bi bil lahko deležen. Moja napredujoča bolezen mi ne daje možnosti, da čakam na ugodnejše epidemiološko stanje v državi. Za mene je vsak dan čakanja zamujen dan in možnosti za kvaliteto življenja so manjše.

Moj moto je ponovno potrjen:       Želim živeti, ne  biti samo živ.