Ena od večjih težav Parkinsonizma je tudi motnja požiranja.
Ko sem srečal konec poti sem spoznal kako pomembno je “Živeti vsak trenutek” pot je pritrjena na zelo tanko nitko.
V torek zvečer bi se večerja lahko spremenila v “konec Poti”.
Dan se je za naju z Mojco zaključil srečno in z dodatno izkušnjo.
Med večerjo se mi je zataknila hrana.Samo prisebnost Mojce je omogočilo, da sem sam napisal tale blog.
Čutil sem nekakšen mir, spokoj. Ko nisem mogel vdihniti nisem občutil strahu.
Samo varnost. Kot, da sem se prepustil usodi.
Kratek trenutek spremeni vse.
Optimistično gledano je bil eden od mojih srečnejših dni.
Radi se imejmo.