Prijatelji ali znanci

Če želiš imeti prijatelja moraš biti prvo sam prijatelj

0
1293

Prijatelji

Ko ne gre več

  • bolan – ne morem
  • ali obrniti list v začrtani življenjski poti

SAMA BESEDA PRIJATELJ ne pomeni nič, ker prijatelj je energija, katera ti da toploto in občutek sigurnosti. Sproščenost in umirjenost katere sva deležna pri naših pogovorih in aktivnostih včasih pomaga prebroditi trenutke “ko ne gre več”

Po petnajstih  letih druženja, je lahko zaključek samo: Hvala, ker vas imava

nova stran Parkinson www.parkinson.si

Sem lepotno obdelan, vsebinsko sfriziran in tematsko dodelan. V kolikor mi sporočiš kakšno

Ojla, vidva ❤❤

Vajino “stran” veckrat pogledam.Vsakič znova me očara…koliko ene ljubezni in hkrati bolečine. Vidva pa to spremenita v eno veliko ljubezen. Ko prebiram  vajina spoznanja in opažanja v poteku napredujoče  bolezni …vsaka čast…res! Resnična.

Vidva pa to spremenita v eno veliko ljubezen. Ko prebiram  vajina spoznanja in opažanja v poteku napredujoče  bolezni …vsaka čast…res!Resnična zgodba, predstavljena realno, nič okraskov, in napihnjenosti…

Spletna stran je res super, pa ne mislim za nas, ki vaju poznamo, tudi ko komu predstavim in si pogleda.. same pohvale, in pa čestitke obema.

Za naju, ki sva pa morda malo bližje, in kakšno “reč” tudi skupaj z vama  doživela pa ne vem kako bi povedala…velikokrat sem najprej brez besed.

Miro, takega pozitivnega človeka, v tvoji zgodbi in bojevanju s tem Parksom, ne poznam…toliko truda za kakovostnejše življenje vaju obeh, pač ne zmore vsak.

KAPO DOL, MIRO. res pa je tudi, da je Mojca tvoja neprecenljiva podpora in opora.

Skupaj en od drugega črpata moč, da sta zmožna se kosati z vsemi spremljajočimi ovirami. Mojca, ni besed za tvojo dobro dušo in srce …pač pa EN  VEEELIK POKLON.

No zdaj sem se pa razpisala, samo tole je kar letelo z mene.Res sta vzor pravih zakoncev (pa ne samo teh zakonskih 7 let).

Tudi če se ne vidimo prav velikokrat, sva v mislih velikokrat z vama.

Vesela za vaju

Barbara in Tone

Danes, ko nam vsi mediji, prijatelji vseh poklicev trobijo o veliki nevarnosti, da smo skoraj zaradi tega že kar v vsi majčkeno bolni ali pa vsaj prestrašeni nad Demoklejevim mečem nad našimi življenji, se spomnim tudi tebe (vaju), ki zreta iz oči v oči mnogo hujši preizkušnji.

Malo, čisto malo sem se morda približal misli o nasprotju življenja, ki nam je dano: o krhkosti in moči. Je nasprotje, ki ga vidva srečujeta vsak dan. Nas ostale se ta občutja redko dotaknejo. Morda pa nas čas, ki ga živimo v teh trenutkih, malo nagovori, nagovori kakor vidva nagovarjata nas vsak dan že dolgo. Morda smo se vama, predvsem pa tebi Miro, za korak, bolje korakec, približali. Vse izobilje življenja ni več tako samoumevno. Pa ne mislim na materialne dobrine. Ta korakec smo morali narediti sami ali pa bi morali. Vsak izmed nas! In ko listamo vajine zapise, se ob njih počutimo majhni, nebogljeni. Pa vendarle sta nam vsem v pomoč za sprejetje, da se soočimo ne samo z upornostjo življenje, ampak tudi s krhkostjo. Nagovarjata nas tudi, da to krhkost negujemo, se borimo zanjo.  Dotikata se nas, da je odhod nekaj kar je v nas in z nami, kar je vgrajeno v večni krog življenja. Tvoj zapis o dogodku tebi tako ljubega opravka, uživanja ob jedeh, mi je sprožil misel. Sprožil mi je vprašanje: kje si pa ti s spravljenostjo z življenjem? In počutil sem se neverjetno blizu tvojemu doživetju. Ne vem kako bi doživel resnični dotik odhoda, pojma nimam, a ga vgrajujem v pripravo nanj. Premnogi se bodo začeli praskati za ušesi. O smrti govori! Tega se ne počne! Kako nas je strah, tako, da smo postavili starost, bolezen, odhod v najbolj skrite, skoraj pozabljene, misli. Iz tega smo naredili tabu. A vidva nas znova in znova nagovarjata: to ni tabu! Za proti utež pa se borita skupaj za življenje, ki vama je dano. Gresta skozi vse trnje in grenčico, zmagujeta vsak dan, uro. Sporočata nam: VREDNO JE!

Ali je to naključje: dobimo pošto v velikonočnem času, zunaj nas preizkuša nepredvidljiva bolezen, pomlad pa seje življenje po poljih, travnikih gozdovih, med nas…….

Vedno v mislih z vama – za življenje!

Jure

Miro, Mojca

Se pridružujem Juretovim mislim, ker jih sama ne znam lepše zložiti skupaj!

Občudujem in spoštujem vaju, vajin optimizem ter neomajno voljo do življenja in sem obenem vesela, da svoj čas in energijo delita tudi z nami !

Lep pozdrav in pazita nase!!!

Tatjana

Lep pozdrav Mojci in tebi!

Nadloge  z zdravjem so dodatek k ostalim, kar nas muči. V tolažbo nam je to, da v tem nismo sami , vidva pa sta pomemben par naše  skupine. Ostanita pozitivna in vzor ostalim, želiva vama vse dobro in kmalu nasvidenje !😘😘😘

V&S

 

 

Pozdravljena borca! 

Vajina spletna stran je že poprej žarela z neizčrpno energijo vztrajnosti, brezkončne pomoči, ljubezni do življenja,….

Zdaj pa je nastala še stran, ki je še bolj všečna, stran, ki odpira vrata svetu, stran, ki da občutek, da je prešla dimenzije planeta.

Češka napaka? Ob prebiranju vsebin vajine strani je lahko na napaka samo bralec, jaz, ki tako hitro tarnam nad praskicami, ki jih prinese življenje. Na tej strani, pa stoji pred menoj nekdo, ki reče: imam Parkinsona. In ta človek, ki je skakljal po svetu nabit z energijo, ki smo mu jo prenekateri zavidali, to počne še vedno. Ob njem pa bdi, ga bodri bitje, ki kot, da ni od tod. Posveča svojemu partnerju vsak korak in misel. 

Draga MiMo!

Vsak vajin korak, od vsakega posebej, je občudovanja vreden. Meni (nam) pa je v spodbudo in zgled, da n stvari, ki nam jih nameni življenje, sprejemamo takšne kot so… Preprosta, a velikokrat težka naloga.

Z občudovanjem in spoštovanjem

Jure

Draga MI-MO,

ni napake, je realnost, ki je spodbudna za nas VSE.

Pogumno

Simona

Draga prijatelja, 

fantastično dobro opravljata poslanstvo, ki sta si ga zadala. Vsa čast obema za prizadevnost, pozitivnost in srčnost, ki veje s te vajine nove simpatične spletne strani. Kakšna napakica je pri vsem tem nepomembna.

Jure, hvala, da si misli, verjamem da vseh nas, spremenil v besede.

Srečno borcema!

Lp Ana

Tebi, Jure, pa hvala, ker si povedal, kar vsi mi čutimo, mislimo in vemo, pa ne znamo tako lepo povedati.

Veliko uspeha še naprej in, seveda, kakšno bomo morali kmalu spet ušpičiti.

Marja

Draga prijatelja,

fantastično dobro opravljata poslanstvo, ki sta si ga zadala. Vsa čast obema za prizadevnost, pozitivnost in srčnost, ki veje s te vajine nove simpatične spletne strani. Kakšna napakica je pri vsem tem nepomembna.

Tebi, Jure, pa hvala, ker si povedal, kar vsi mi čutimo, mislimo in vemo, pa ne znamo tako lepo povedati.

Veliko uspeha še naprej in, seveda, kakšno bomo morali kmalu spet ušpičiti. 

Marja

Jure kaj dodati k tvojemu pisanju. Tako zadel si, tudi misli moje…. Hvala, ti tako znaš

Vama, ustanovitelja strani, pa samo obilo moči za uspešno, predvsem pa lepo pot naprej.
Naj vaju spodbuja, greje tudi energija nas, PRIJATELJEV.

Močan objem ???
Danica

Ja na hitro bi tudi takole šlo.

Seveda, če pa malo zamenjaš  je pa bolje ?

Lp, Barbara

 

Le tako naprej!

Vse najlepše.

Rada te imam

Špela

Čestitke k obnovljeni strani….

Tina

Zelo lepo si naredil. Najdi še nekoga, ki ti bo naredil logotip ali pa vsaj napis Parkinson.si

Če ga nimaš, prosi Damjana, če ti lahko spremeni napis zgoraj z eno prijazno pisavo, ki bo pasala na ozadnje.

Pa predlagam, da namesto bele obrobe okrog člankov uporabiš isto barvo, kot je barva na kateri so vsebine. Tudi na podstraneh.

Vse pohvale!

Rasti