Pomoč pri iskanju vedno novih možnosti, ki pripomorejo k boljšemu počutju, zmanjšujejo napredovanje bolezni (več ljudi več ve).
Pomoč samo pri tistih aktivnostih, ki jih resnično ne zmore sam. Meja med tem kaj bolnik zmore in kaj ne, je lahko pogosto subjektivna. S pomočjo ob nepravem času se bolniku jemlje lastno izkušnjo, se ga demotivira, da se trudi, raziskuje. Miro me pogosto prosi, da ga pustim, čeprav pade, se zelo počasi oblači, obuva, zavezuje vezalke……. Tudi jaz mu kdaj odklonim pomoč, npr. ko želi, da jaz telefoniram v njegovem imenu, ker je njegov govor občasno nerazločen.
Druženje, sodelovanje pri aktivnostih, ki so del njegove terapije (hoja, tek……, meditacije….. vključevanje v terapevtske programe…..)
Spremljanje na preglede, pomembne uradne inštitucije, kjer prihaja do odločitev, navodil. (občutek večje varnosti, da se informacije ne bodo izgubile, oba poslušata, skupaj lahko kasneje analizirata slišano).
Potrpežljivost. V življenju bolnika s Parkinsonovo bolezen se dogodki v določenih fazah odvijajo kot upočasnjen film, kar je za partnerja lahko moteče. Vsako priganjanje ob trakih trenutkih stanje še poslabša.
Se naučiti, kdaj so besede spodbujajoče in kdaj več pomaga molk.
Vloga partnerja na podporni ravni
Partner ima pomembno vlogo pri reševanju težav