Po postavitvi diagnoze nastopi obdobje polno vprašanj, na katere pa ni odgovorov. Pogled na partnerja pripelje do občutka nemoči.
Partner, spremljevalec mora nujno poskrbeti za sebe, v kolikor želi dolgoročno pomagati bolniku. Mislim, da ravnotežje med pomočjo in lastnimi aktivnostmi pelje do skupnega cilja Živeti in ne samo BITI ŽIV.