Od rane mladosti me spremljajo hribi. Že straši so mi privzgojili veselje do narave. Moji spomini iz otroštva so tesno povezani z Veliko Planino. Tudi kasneje so mi gore pomenile stik s seboj, tako v lepih kot tudi manj lepih trenutkih mojega življenja.
Danes ko me na mojih poteh spremlja sopotnik Parkinson je moje pohodništvo trenutno omejeno na krajše (1-2 uri hoje) in neizpostavljene poti. Hoja v hrib mi daje kondicijo, ob tem pa z ženo vedno znova spoznavava nove obraze mojega sopotnika. Padcev je včasih več, včasih manj, včasih jih sploh ni. Pomoč, ki jo potrebujem je pogosto nerazumljiva. Stvar ni v moči temveč v pristopu. Vsaka močna fizična pomoč me utrudi in mi vzame ogromno energije. Ob padcu mi najbolj pomaga, da si vzamem čas, da prepričam možgane za naslednji korak. Ženino pomoč potrebujem v obliki rahlega dotika. Pohodne palice so mi na določenih mestih v pomoč, na določenih v breme. Pomaga tudi, da se ustavim pred kritičnimi mesti, v mislih prehodim pot in praviloma gre takrat vse gladko. Zanimiva in v pomoč je tudi osredotočenost na korak sopotnika prem menoj.
Ljudje, ki jih srečujem me začudeno opazujejo, želijo pomagati, ko sredi poti na vseh štirih lovim ravnotežje. Marsikdo me ne razume, kaj sploh » rinem« v nekaj, kar ne zmorem. Jaz pa vem, da danes je tako, jutri spet bolje ali slabše. In zato se splača. Kondicija, ki jo uspem vzdrževati s svojo vztrajnostjo je dota za vsak moj naslednji dan. Marsikdo, ki nima nobene diagnoze ne zmore tega, kot zmorem jaz, navkljub sopotniku.
Trenutno je najina priljubljena in največkrat prehojena destinacija Planina nad Vrhniko ( http://www.planina-vrhnika.si/ ) To je kot najin drugi dom. Prijazni in poznani ljudje nam pogosto dajo energijo, ki naju spremlja še naslednje dni. Upava, da bova tudi letos, kot lansko leto dosegla najin cilj 54 vzponov v enem letu.