ŽELIM POVEDATI SVOJO ZGODBO.
S postavitvijo diagnoze sem bil opozorjen, da s Parkinsonovo boleznijo pridejo tudi padci. Ker so bili padci pri meni prisotni že nekaj let nisem opozorilu posvečal večje pozornosti. S kolesom se zvračam že več let. Vedno uporabljam čelado, ščitnike za kolena in komolce. Imam kolo na elektro pogon s pmožnimi koleščki. V začetni fazi so bila fiksna, kar mi ni omogočalo varne vožnje. Kasneje mi je prijatelj predelal kolo tako, da so koleščka med vožnjo gibljiva. Med vstavljanjem in spalavanjem pa fiksna, (Vožnja a je taka kot, da jih ne bi bilo) kar pa očitno ni bilo dovolj.
POJAVI SE DILEMA
- biti živ
- ali živeti
Celo življenje sem bil vitalen in prisoten na veliko športnih področij. V trenutku se bi lahko vse spremenilo. Lako bi bil doma in čakal, kdaj se bom zvrnil po stopnicah ali med uzdrževanjem padel v domači ribnik. Po vseh spoznanjih si nebi mogel zlomiti ključnice saj bolniki s MSA. Parkinson + imajo življenjsko dobo 7 – 10 let in so v povprečju v 4 letih na vozičku. Moja pot je pa po sedmih letih samo zlom ključnice.
DANES NE VEM, ČE BOM ŠE KOLESARIL. VEM PA, ČE BI VEDEL ZA POŠKODBO NE BI NIČESAR SPREMENIL.
Slišati bo hecno, toda saj imam najlažjo poškodbo kot jo lahko dobiš pri padcu s kolesa na ramo.
Zdravnik, ki me je pregledal in dejal sedaj ste pa pravi kolesar. Nobenih očitkov (glede na vašo diagnozo “domov in brez neumnosti”)
Bolečina se je čudežno zmanjšala na pol ,saj njegova dobra volja in prijazne besede so bile pravi balzam za dušo in telo.
Pohvala zdravniku, ki pri polni čakalnici še vedno pomaga pacientom več kot veleva zdravstvena stroka.
Ker se ta poškodba zdravi več mesecev sem prisiljen prirediti treninge, masaže in raztezne raztezne vaje poškodbi primerno.
